Tudi letos smo na naši podružnici obeležili teden pisanja z roko z nosilno temo Mislim tiho, pišem počasi. Nastali so čudoviti zapisi in razstava, ki krasi avlo naše šole.
V 1. razredu smo se z učenci pogovarjali o naravi in življenju v njej. Ker prvošolci še niso opismenjeni, smo na spletu poiskali lepe misli o naravi in se o njih pogovorili. Učenci so misli prepisali na ustrezne predloge. Pri tem so bili uspešni.
V 2. razredu smo se ob prebiranju pravljice Čarobna krogla pogovarjali, kaj vse čarobnega bi nam prišlo prav. Pogovor nas je pripeljal tudi do čarobnega drevesa. Učenci so imeli nemalo zanimivih, pa tudi izvirnih idej, kaj vse bi lahko zraslo na takem drevesu in bi nam prišlo prav, nas bi razveselilo. Zgodbe so bile najprej pripovedovalske, v parih so si pripovedovali svoje ideje, domišljijske zgodbe. Ko so pravljice imele že neko slogovno obliko, smo jih zapisali v zvezek, kasneje na oblikovni list in nazadnje tudi na liste, namenjene akciji »Rad pišem z roko«. Ob ustvarjanju pravljic smo se sproti pogovarjali tudi, kakšen je lep zapis, na kaj moramo biti pozorni pri pisanju z roko. Poudarili smo pomen pisanja z roko in ga postavili kot protiutež pisanju na elektronske naprave. In tako so naše pravljice o čarobnem drevesu postale bralna vsebina v razrednem »Bralnem kotičku«.
V 3. razredu smo si najprej ogledali kratek posnetek o akciji Radi pišemo z roko. O videnem smo se pogovorili ter razmišljali, zakaj in za koga je pomembno pisanje z roko. Učenci so povedali, na kaj vse moramo pri pisanju paziti. Zatem so pričeli z zapisom pripovedi z naslovom Drevo pripoveduje. Vsak se je v pripovedi predstavil kot drevo in napisal svojo življenjsko zgodbo. Na zapis pripovedi so se predhodno pripravili že doma.
V 4. razredu so učenci slikali drevesa v vseh letnih časih ( tempera tehnika ) in jim dodali zapis z roko, misli o tem, zakaj so radi drevo v posameznem letnem času, ki so ga naslikali. Igrali so se tudi pesnike in predstavljali so si, da so drevo po imenu smreka, hrast, jelka, kostanj, jablana … in zapisali so pesmi o tem. Popravljene in urejene pesniške zapise so potem lepopisno prepisali na poseben list papirja.
V 5. razredu smo se najprej pogovarjali o pomenu pisanja z roko in nujnosti čitljivega in lepega zapisa. Poudarili smo, da je pred vsakim zapisom potreben razmislek, načrt, ko uredimo svoje misli, se umirimo in nato zbrano oblikujemo besedilo. Seznanili smo se z japonsko pesniško obliko haiku, prebrali nekaj primerov ter se nato tudi v parih preizkusili v sestavljanju te zanimive pesniške oblike. Učenci so pri tem upoštevali nosilno temo – mislim tiho, pišem počasi, se zelo potrudili in pri tem tudi zabavali, saj so napisali čudovite pesmi.
